Za najzgodnejšim rakarjem se v prvi polovici maja vrnejo še preostale vrste trstnic, med njimi tudi bičja, ki se od vseh evropskih trstnic seli najvišje na sever, saj je razširjena po celotni Skandinaviji. Prepoznamo jo po bledorumeni nadočesni marogi. Njeno melodično petje na trenutke spominja na slavčevo. 

Bičja trstnica prezimuje od osrednje do južne Afrike v pasu od 20 stopinj severne do 30 stopinj južne širjave, kjer se zadržuje v najrazličnejših rastlinskih združbah ob vodah. Znanih je nekaj zanimivih, če ne kar presenetljivih najdb te izjemne selivke: ptica, ki je bila še 21. aprila ob Čadskem jezeru, je bila mesec dni kasneje najdena severovzhodno od Moskve; ob jesenski selitvi, ki ne slovi po hitrosti, pa je bičja trstnica porabila s Finske do Slovenije (1192 km) le tri dni, kar pomeni, da je na dan preletela skoraj 400 km; ptica polna maščobnih zalog pa je iz južne Anglije jeseni preletela Saharo v enem samem neprekinjenem letu. 

Bičja trstnica pri nas ni pogosta gnezdilka. Domovanje te severnjaške vrste do primorja niti ne seže. Za razliko od rakarja in srpične trstnice, je v njenem življenjske okolju več grmovja. Ker naseljuje tudi poplavljene gramoznice jo lahko prištevamo h kulturnim slednicam.