Sredi marca vidimo na nepokošenih travnikih in na zgodaj kopnih brežinah nasipov ob rekah in cestah posedati na suhih steblikah drobno ptico pevko z značilno črno obarvano glavo in vratom ter zamolklo oranžnim oprsjem, ki z vzvišenega mesta venomer pogleduje proti tlom. Ko pobere žuželko, se vrne na prežo, prejšnjo ali novo izbrano. Največ jih vidimo, kadar je kopna le cesta, takrat namreč oprezajo za hrano z obcestnih količkov z mačjimi očesi in z varnostne ograje. Vendar so zaradi vse pogostejših zim brez snega takšni prizori vse redkejši, je pa zato na cestah manj povoženih ptic. 

Prosnik prezimuje v zahodni in južni Evropi, na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki. Kje natančneje prezimujejo naše gore listi, lahko samo ugibamo, kot tudi lahko le domnevamo, da so najzgodnejše povratnice naše gnezdilke. Prosnik gnezdi na tleh na nepokošenih travnatih površinah, najraje na nagnjenih brežinah, kjer ne manjka lanskoletnih suhih steblik. 

Kako je skrivnostna prosnikova selitev, je tudi zagonetno njegovo ime. Morda bi si pri iskanju razlage smeli pomagati z bližnjo besedo prusec, ki je včasih pomenila pohodnega konja, a ta ne ponuja nikakršne logične povezave. Ali pa je kustos Henrik Freyer, ko si je v prvih desetletjih devetnajstega stoletja po Kranjskem zapisoval ljudska imena, ljudi samo narobe slišal, ko so govorili o brusniku. Ptica namreč poje, kot da bi brusila svojo pesmico. Zapisano ime prusnik se je zatem popačilo v prosnik, ki tudi ni od muh, saj se ptica venomer priklanja, kot da bi nekaj prosila.