Ptico včasih preseneti zgodnje spomladanski sneg in jo primora, da si ob vrnitvi išče suhe južine pod napušči hiš. Ko odpremo vežna vrata, se kot frfotajoč metulj spreleti med brstečimi, s snegom obteženimi vejami, a nanje seveda ne sede, se raje kot žolna oprime debla, dvigne perjanico in si ponovno poišče kakšen kopen pristanek. Z občudovanja vredno zanesljivostjo iz tal izvleče žuželko ali nižjo žival, jo v kljunu premeče in zadovoljno pogoltne.

Smrdokavra prezimuje v savanah in akacijevih sestojih južno od Sahare, od Senegala prek Nigerije do Sudana, v manjšem številu tudi v Sredozemlju in ekvatorialni Afriki. Največ hrane najde na erodiranih tleh, dovolj vlažnih, a ne premokrih. Glede na njeno zgodnjo odselitev, v drugi polovici avgusta, se presenetljivo zgodaj vrne, v zadnji dneh marca ali v prvih dneh aprila v naših krajih že lahko naletimo nanjo. Sicer namreč velja, da se zgodnje selivke vračajo pozno, pozne pa zgodaj. Ko se vremenske razmere umirijo, lahko v jasnih jutrih slišimo tudi njen ponavljajoč se trizložni napev: »upu-pu-pup«, a le če vstanemo dovolj zgodaj.Stara onomatopejska imena udeb, udep ali odap najdemo tudi v ljudskih pesmih. Tako so nekdaj otroci na Štajerskem, ko so v mladem letu zagledali to ptico prepevali: »Up, up, udep, / maš zgušen rep, / vendar vse veš,/ pa nič ne poveš.« V Istri mu zaradi perjanice na glavi pravijo petelinc, ponekod drugod tudi petelinc usranc, tako pa zaradi smradu, ki ga, da bi odvrnili plenilce, izločajo negodni mladiči v drevesnem duplu ali razpoki v suhem zidu.