Verjetnost, da bi to travniško ptico vsaj za hip videli je zelo majhna, čeprav pogosto slišimo njeno oglašanje tako v nižinah kot ponekod v višjih legah. Njeno rezko oglašanje spominja na klepanje kose, vendar je v sedanjem času odvratnih kosilnic ta poetični kulturni spomin povsem preslišan. Sicer pa je ptica videti kot dobro operjen piščanec in tudi teče tako, kadar mora prečiti sveže pokošen travnik, kajti njegov domov so visoke trave in bohotne zeli. 

Kosec se seli frontalno, se pravi prek celotnega Sredozemskega morja in Sahare naprej v ekvatorialno in južno Afriko. Kot je mogoče sklepati po najdbah francoski kosci prezimujejo v Angoli, nemški, škotski in švedski pa v Kongu. Ker pa je največ koscev pozimi videti v Tanzaniji, Mozambiku, Zambiji, Malaviju in Botsvani, smemo domnevati, da so ti vzhodno evropskega izvora. Zanimivo, da ta v Evropi vlagoljubna ptica, sistematsko namreč sodi k tukalicam in ne k poljskim kuram, prezimuje v najbolj suhih predelih črne celine. 

Kosec velja v zahodni in srednji Evropi, tudi pri nas, za eno najbolj ogroženih ptic, kar pripisujemo predvsem izsuševanju mokrotnih travnikov. V vzhodni Evropi naj bi bil še pogost gnezdilec. Tradicionalni lov na selivke v Egiptu (hkrati s prepelicami) opazno ne vpliva na koščevo populacijo, četudi vsako leto podavijo okrog deset tisoč teh ptic. Poleg opisnega umetnega imena kosec, poznamo tudi več oglašanje oponašajočih ljudski imen, kakor hrestač, strgar, škrget, derež in krkljica, kar pove, da sta se svoj čas kmet in kosec dobro razumela.