ŠKOREC Sturnus vulgaris
Ko prične na jablani pred oknom nekaj škripati kot slabo podmazan vprežni voz, se sprašujem ali se mi blede ali pa sem se prav zares vrnil v čas svojega otroštva. Takrat se namreč kmetje niso vozili s traktorji, marveč z živo konjsko ali volovjo vprego. Na vrtu poje škorec, ki se je bil pravkar vrnil iz nekih drugih časov. Ti drugi časi so še živi marsikje v Sredozemlju, kjer ta klateška ptica prezimuje.
Slovenske selitvene najdbe so pretežno iz Italije, kar nekaj jih je tudi iz Francije, Španije, Tunizije, Alžirije in Maroka, večina teh škorcev, z redkimi izjemami, se po ulovu bržkone ni nikoli več vrnila v domovino. Najsrečnejši med njimi se je v letih od 1964 do 1970 kar sedemkrat podal v dežele, kjer ptice zagrinjajo mreže ali se nanje vsuva svinčen dež. Med škorci, ki se srečno vrnejo s prezimovanja je spomladi najti tudi ne malo invalidov, ptic s polovico kljuna, brez ene noge ali slepih na eno oko, kar priča o kalvariji na njihovi poti.
Speljani mladiči prvega zaroda se ob košnji že pasejo v jatah na travnikih. Zatem obiskujejo zgodnje češnje in vse sadno drevje, gojeno in podivjano, kakor si sledi, vse do zadnjih darov jeseni, ne obranega grozdja in kakijev. Šele ko na pogrnjeni mizi vsega obilja zmanjka, se v potisočerjeni jati, odpravijo na jug. Nazaj prihajajo zdesetkani, v majhnih jatah, včasih nič večjih kot je število prstov na obeh rokah. Če le pomislimo na njihovo mučeništvo, jim moramo odpustiti vse njihovo priskledništvo v naših sadovnjakih in vinogradih.
Iztok Geister